10 dni in noči karantene

V življenju se zgodi marsikaj in pri večini dogodkov, ki se pojavijo kot luknja v tleh, je sposobnost prilagoditve na novo stanje stresno in potrebuje pomoč drugih ljudi. V drugem valu epidemije v Sloveniji, je bolezen Covid-19 zadela tudi mene, kljub temu da sem bila previdna, in v pičlih nekaj trenutkih sem morala v karanteno za 10 dni. Freya bi sicer lahko ostala z mano, vendar pa si zamislite kako težko je nuditi psu potrebno gibanje, hrano in zaposlitev na 50m² stanovanja z visoko vročino? Pa saj 10 dni spet ni toliko za pasjega pubertetnika z neskončno energije za neumnosti, a ne? Zato sem se odgovorno odločila, da bo za Freyo najboljše, če mojih 10 dni karantene preživi stran od mene. Sestra, ki se že od pomladi spopada s tem virusom, je tako s šestih metrov razdalje v polni zaščitni opremi odpeljala psa ven iz stanovanja in sta zaklonišče poiskali pri starših, ustavila se je samo toliko, da je vzela vrečo briketov, ovratnico s povodcem, ter dve majici in že sta jo popihali. Ko sta prispeli do stanovanja staršev, smo šele ugotovili kaj vse potrebuješ za psa, sploh takega v puberteti in v šolanju, ampak glede na to, da sva s psom moderno vedno v pogonu, je večina pasje opreme stalno v avtu, še celo glavnik, če je treba na hitro narediti čopek ali kitko 😀

V novi realnosti, kjer sem lahko le kot Zlatolaska iz stolpa opazovala zunanji svet, se je Freya mastila z dobrotami, vlekla na povodcu in iskala katero leseno omarico lahko malo nagloda kot tivolska veverica, saj ko mačke ni doma, miši plešejo. In ta črna miš, je situacijo hitro izkoristila za neumnosti. Odkar imam Freyo, je bil moj čas združen v sistem »prijetno s koristnim«, in sem lahko veličino dneva namenila pasji vzgoji in šolanju, ki pa ga marsikdo drug ne more, saj mora opraviti še tisoč in eno drugo stvar. Poleg tega je zima čas, ko noč nastopi že od štirih popoldan in ker Freya ali ljudje običajno ne gredo spat s kokošmi, so prvi sprehodi brez mene zgledali kot mimohod zombijev po Ljubljani v trdi temi, ki se sami s sabo pogovarjajo o nenapetem povodcu in pohvalah s polnimi žepi priboljškov. Prvi dan so si mami, oči in Miša predajali psa kot štafeto in vsak posebej so ga peljali na drugačen sprehod in pri vsakem je Freya takoj ugotovila, kaj je potrebno narediti, da se ta in tisti stopi pred njenimi iskrivimi očmi in potem skupaj počneta kar se ji pač zdi. Pa naj bo to lovljenje vran ali oblajanje zanimivih psov. Čeprav so se vsi na vso moč trudili za najboljšo oskrbo in animacijo psa, je bil prvi dan stresen za celo družino. Recimo samo, da se je dan končal s tem, da je imel eden nagrizene copate, drugi odrgnjena kolena, tretji pa malce načete živce ter malo manj klobase v joti za kosilo. In nobeden od teh treh ni bil Freya  Hitro so uvideli, da je treba spremeniti taktiko in so si zadolžitve pametno razporedili. Tako je bil eden zadolžen predvsem za sprehode in drugi se je specializiral za vadbo novih trikov itd. No in pametno so poklicali Kajo in Freyo takoj prijavili v družabne in delovne urice v dnevnem varstvu! Freya je tako že zgodaj zjutraj dneve začela z divjanjem in socializacijo v dnevnem varstvu. Po kratkem predahu je do zgodnjega popoldneva že opravila celo vrsto poslušnostnih in drugih življenjskih vaj, tako da si je s težkimi vekami prislužila počitek do popoldneva, ko so jo zaposlili z vrsto mentalnih vaj in izpopolnjevanjem trikcev. Za večerjo je zmogla le še sprehod na popuščenem povodcu in večerni izkoristek preostale energije obkrožena z igračami. S takim dnevnim tempom je že prvi večer doma zaspala točno tam, kjer ji je padla dol rit, enkrat celo na predpražniku od stanovanja. Potem so jo morali v kletko prav prenesti, kjer je odsmrčala noč in si povrnila moči za naslednji dan. Čeprav je od daleč težko opazovati kaj se dogaja in se počutiš totalno nemočnega v svojem osamljenem stolpu, pa mislim, da ima Freya v času moje odsotnosti res pet-zvezdično postrežbo vseh vključenih. Deset dni karantene je ogromno časa za psa, ampak moja družina in Fajn pes, so za mojega vragca naredili več kot bi si kdorkoli lahko želel! Se že veselim, ko me spustijo ven in mi bo moja kepica dlake z veseljem pokazala kaj vse se je naučila v moji odsotnosti. Upam pa tudi, da je prerasla kakšno neumnost, recimo vabljenje vran v igro lovljenja ali pa grizenje lesenega pohištva! 

Lea