Nič se ne zgodi čez noč ali z eno ponovitvijo

Minilo je nekaj časa od zadnjega bloga in v tem času je Freya uspela zamenjati vse zobe, pridobiti kar nekaj kil in centimetrov, hkrati pa je že dobro stopila v pasjo puberteto. Za vse tiste, ki še niste imeli te izkušnje ali pa ste nanjo že pozabili, to je težko obdobje za pse in še toliko bolj za njihove lastnike oziroma če parafraziram, to je čas, ko imaš nagajivega psa, ki te niti malo ne posluša in ima vedno na umu nekaj čisto drugega kot bi lahko zamislil. Recimo ko sem Freyo danes pohvalila, ker je lepo zignorirala kar nekaj motenj na sprehodu in nemoteno vadila z mano, dokler nisem rekla: »Super, pridna, lahko greš« in je zavila direktno v blatno mlakužo in se sploh ni brigala za moje ne-je. 😊 Pasja puberteta je čas, ko je potrebno postaviti pravila in se jih oklepati kot čolna v nevihti na morju, kar pa je najtežje, saj nastopi puberteta točno v takrat, ko si že prepričan, da tvoj kuža pa že nekaj zna in mu lahko že zaupaš in ni več samo mala mahajoča kepica dlake brez malo samokontrole. Freyina puberteta je udarila z rekordno hitrostjo in z njo je prišel tudi selektiven sluh za odpoklic in druge ukaze, vdajanje nagonom v vsakem trenutku in oportunistično nagajanje, samo da preveri, če sem se slučajno premislila in tokrat lahko uniči zalivalko za rože v navalu igre. No seveda, ker je to moj pes, se ne uda v zapovedano kar v tišini, ampak ima s svojim baritonskim bevskanjem kar kaj za pripomniti nazaj, ampak imam pa stalno sogovornika 😊 Najboljše pravilo, ki si ga v tem obdobju ponavljam, je ne obupaj, ne odnehaj in nadaljuj kar si si zadala, enkrat se bosta že zmenili. Pri vzgoji psov je res sicer, da se vse zgodi hitreje; hitreje rastejo, hitreje se učijo, hitreje okrevajo, hitreje živijo in dojemajo svet ter nas na žalost tudi hitreje zapustijo, ampak vseeno se nič ne zgodi čez noč in je vztrajnost res lepa čednost. Najboljša primerjava, ki se jo spomnim, kako dosežeš, da postane tvoj pes res Fajn, je kot sestavljanka z veliko koščki. Vsak košček posebej nima neke lepe slike, eden je bolj moder, drug bolj rjav, tretji ima en del cvetlice itd in lotiš se ga tako, da najprej najdeš prostor, kjer ga boš sestavljal in potem razdeliš koščke glede na podobnosti in nato jih počasi zlagaš v večje kose. Včasih boljše napreduješ, včasih enostavno nimaš dovolj časa ali energije ali pa kakšen del zgleda nerešljiv, zato ga odložiš na drugič, ampak po toliko poskusih in tolikem času se slika sestavi ter si ponosen nase, da si uspel sestaviti nekaj lepega. Tako vidim tudi pse in ljudi ter njihov odnos. Vsak človek in pes sta različna po velikosti, barvi, osebnosti, potencialu, sposobnostih, zato je vsaka vaja različno težka ali lahka in odgovorov zakaj je nekaj lahko ali težko je veliko, včasih je rešitev površinska in hitra, spet drugič je izvor težave lahko skrit nekje globoko v odnosu s psom, spet tretjič je sam pač ne znaš rešiti in potrebuješ mnenje ali znanje koga drugega. In edina stvar, ki je enaka pri vseh uspehih, je da ljudje in njihovi psi niso odnehali, ponavljali so vajo do popolnosti in toliko časa, da je postala enostavna, četudi se je lahko dolgo časa zdela kot nepremagljiva ovira, tipa »tega moj pes pač ne zna«. Zato bom v vsakem prepiru s Freyo poskušala vsaj toliko uživati kot v tistih vajah, ki se jih v prvo nauči brez težav, ker vsaka taka neumnost je razlog zakaj je vsak moj vsak dan lepši – ob sebi imam nekoga, ki dela stvari iskreno in brez hudobije, četudi me s tem razjezi in moram zamenjati vse stiroporne kroglice v vreči za sedenje, ker smrdijo po lulanju.

Lea

 

Ta stran uporablja piškotke. Z nadaljevanjem uporabe te strani soglašate z uporabo piškotkov. Več o piškotkih

The cookie settings on this website are set to "allow cookies" to give you the best browsing experience possible. If you continue to use this website without changing your cookie settings or you click "Accept" below then you are consenting to this.

Close