
Pasji dopust
Vročina topi sladoled z rekordno hitrostjo, morje je modro in rahlo hladno v primerjavi s temperaturo zraka, Freya in jaz pa štejeva turiste na plaži v Dalmaciji na kremplje prednjih tačk, medtem ko polarka zadovoljno smrči v senci. Freyo zanima vse, preštela je že vse kamenčke na plaži, poizkusila več vrst morske trave, zložila borove storže na pot, da čez njih skačem kot čez lego kocke in se dogovorila z martinčki, škržati ter čmrlji kakšna so njihova dovoljenja za letenje in tekanje čez morsko parcelo. Voda in morje jo tudi zanimata, vendar pa se prigoda s plavanjem konča tako hitro kot se začne, saj se igranje v plitvini prej ali sled, pa naj bo to zaradi vala ali generalne nerodnosti, zaključi tako da se mali pesek znajde z glavo naprej v globji vodi in jo noge odnesejo ven hitreje kot noter. Mislim, da se takrat odloči, da bo plavanje v globjih vodah zaenkrat še prepustila morskim psom, trenutno je tekanje po robu parcele dokler ti ni tako vroče, da se pod posteljo ugasneš za 10 sekund in napolniš baterije, bolj atraktivno. Poleti hodimo v Dalmacijo že vso moje življenje, zato poznam vse sosede, ki so spoznali našo pasjo družbo, že ko je bila polarka mali puhasti, kosmati medvedek in me zato ves dopust že opominjajo kako zelo sta si psa različna. Če izvzamem, da je težko primerjati skoraj 10 let starega psa s 3-mesečim mladičem, četudi bi bila iste pasme, se lastniki pogosto zatekamo k primerjavi tipa: »pri prejšnjem pa je bilo tako in tako«. Ampak kot pravi Kaja: »Ovčar in polarec res nimata veliko skupnega, razen to, da sta oba psa«. Freya je moj mali kolerični hudiček, ki svoje frustracije vokalno izraža in je pogumna ter neustrašna raziskovalka, medtem ko je polarka vedno bila in bo bolj na ziher. Če je vhod v morje lep in enakomeren, bo z veseljem zaplavala in se ne bo ven vrnila, dokler se ji noge ne bodo tresle tako močno, da se bo samo utrujeno zavlekla nekam na hladno. Ven iz vode je pripravljena iti pod svojimi pogoji in tudi podkupnina ni mamljiva, če jo hočeš prepričati v drugače. Freya se zažene v vodo, sedi in teka po plitvini, dokler jo ena od njenih odločitev ne udari po glavi in potem se nameni početi nekaj drugega. Tako rešuje tudi miselne naloge, najprej poskusi na hitro, potem se razjezi, nato problem nekaj časa ignorira (ali pa o njem na skrivaj razmišlja) in se nato k njemu vrne ter poskusi ponovno na drugačen način. Četudi je poletje čas dopustov, ko ni šole, skupnih sprehodov, socializacijskih treningov, pa je vsak trenutek z mladičkom na samem šola za življenje. Tako pridno vadiva odpoklic (tudi iz vode, od ograje in od lokalca, ki prodaja pečeno koruzo s pisko v roki), sedi, lezi, trike in predvsem umirjanje na prostem (če malega hudička dovolj utrudiš, zaspi tudi pod borovci, ne glede na to koliko galebov ga gleda). Ko gledam Freyo kako rešuje težave, sem vedno bolj prepričana, da se te pes nekako izbere, ona je kolerik, jaz pa tudi 😊
Lea