
Pot v novi dom
Freya, imenovana po neustrašni nordijski boginji, je stopila v moje življenje na hitro, kot mali kosmati črni hudiček z najbolj prisrčnimi okroglimi očmi. Čeprav sem se že prej srečala s pasjo vzgojo pri naši polarki, pa je drugače ko je pes res tvoj, so tvoje tudi skrbi kaj pa če in kako. Že ko sem kepico vzela v naročje in po neizmernem veselju in navdušenju, ugotovila, da se lahko zgodi marsikaj v dolgih 15 urah vožnje do doma. Veste kakšna muka, bi bila, če bi v avtu imeli najbolj luštno, ampak tudi najbolj glasno in umazano stvar na tem svetu, za katero moraš poskrbeti, ona pa ti v odgovor ponudi lulanje, bruhanje po sedežih ali prtljažniku v čudnem kotu in živčnim kričanjem kot da ga odiraš?! Meni bi se verjetno svet podrl že takoj. Vendar pa se je Freya kljub začetni živčnosti (pretirano oblizovanje in hitro dihanje) v mojem naročju, sprostila na brisačah, ki so počivale v spodnjem delu transportnega boksa na zadnjih sedežih, obkrožena s parimi stvarmi, ki jih je vzela s seboj od vzrediteljice. In veste kaj, kupila sem velikega psa, dobila pa malo kepico, ki sem jo kljub zavedanju, da bo (pre)hitro zrastla, položila v še vedno prevelik boks (dajmo si priznat, nihče ne ve koliko je masa 4 kg v centimetrih?!) obložen s tisoč in eno puppy igračo, tako da je Freya izgledala nekako v takem razmerju kot King Kong proti nebotičnikom. Vnaprej sem kupila tudi tisoč in en priboljšek, saj vsi vemo, da bi je najboljše, če gre ljubezen skozi želodec (velja tudi pri odnosu pes-človek), Freya pa je super ultra kvalitetne lososove palčke bruhnila nazaj ven že v prvih 100km vožnje. To sem sprva pripisala živcem in ovinkasti vožnji, ter ji kasneje zopet ponudila te iste priboljške, ampak se je kmalu izkazalo, da očitno nisem ravno zadela in sem končno poskusila z drugimi, za katere pa je mali pes takoj pokazal izredno navdušenje in je po njih tako hlastnila, da sem skoraj ostala brez prsta. Ker je bil priboljšek seveda L velikosti, sem še zadnji čas rešila prst, Freya pa je tako potrebovala še kar nekaj časa, da je prežvečila dobroto do konca. Hvalabogu za moj prst sem nagonsko vedela, da se je šivankastih pasjih zobkov treba še posebej paziti in da ima Freya že toliko pameti, da ni velikega priboljška kar celega pogoltnila. Po kakšnih dveh urah vožnje je prišel čas za prvo pavzo in prvič vzameš psička ven, ga odneseš do trave in potem se gledata. Ti mu signaliraš: »Pikec zdaj je čas da greš na WC, ker nas čaka še veliko vožnje in povej, če si lačen/žejen, saj bi rada, da ti je udobno« On pa te gleda nazaj: »kdo si ti, kaj počneva, kaj govoriš, poglej avto/grm/smet/človek, itd.«
LEA