Navajanje na boks

Zapeljem pred blok in si oddahnem, saj sva srečno prispeli domov, Freya pa zadovoljno smrči v spodnjem delu transportnega boksa na zadnjih sedežih. Vso zaspano in zmedeno, jo v naročju odnesem v svojo sobo, kjer sem ji pripravila kotiček samo zanjo, tako da me bo lahko videla iz boksa. Iz njenega lepega obnašanja po poti in dejstva, da bo nastanjena v moji sobi, sem sklepala, me bo že opozorila na svoje potrebe in bova lahko skočili takoj ven. Haha, kako naivno od mene. V trenutku, ko je sita in napojena Freya videla, da se vrata boksa zaprejo in je ujetnica v svojem novem domu, je najprej malce pocvilila, ko pa ji to ni prineslo želenega rezultata, pa je začela najbolj glasno arijo, ki se je z vsako minuto stopnjevala v bolj otožno in obupano hkrati. V  tem času je cela soseska že vedela, da se pri nas dogajajo grozote, verjetno se je komu od visokih frekvenc razbila šipa ali pa vsaj kakšen kozarec. Ni hujšega občutka kot, če pripelješ kepico domov, narediš vse kar si zamisliš, da bi potrebovala in ona ti v velikih okroglih očeh kaže le razočaranje, žalost in obup. Vsi lastniki se takrat zavestno odločijo: »ah pes, boš pa pač kraljeval po stanovanju, pa tudi če brišem lužice vsak dan, redno zamenjujem uničeno pohištvo in se odrečem vsem lepim stvarem, samo da bo kuža vesel«, četudi to pomeni boso hojo sredi zime. Ampak takrat se v moje možgane prebije Kajin glas, ki mi pravi, da to so trenutki, v katerih ne smeš popustiti. Pes je večen oportunist in ravno zdaj ima prvo priložnost, da ti na eleganten način pokaže, da potrebuješ le oči mačka iz Shreka in vztrajnost pa bo tvoj človek kot najbolj uslužen strežnik, po logiki, najbolje, da stanovanje uničimo, saj nas bo to prepričalo v prenovo. Pasjega arhitekta ne potrebujem, vendar pa je ura vse prej kot humana za nehumano dretje, se odločim, da bom danes Freyi, soseski in sebi prizanesla. Nekatere bitke je bolje začeti naspan, zato počakam za kratek predah v dretju in psa spustim ven, z obljubo, da od jutri dalje bo drugače. Seveda je bila noč vse prej kot polna spanja, saj je Freya ponoči morala lulat vsakič, ko je odprla oči, in je moje roke, lase in vse ostalo kar je dosegla s tal imela za igračo. Zato se je moje jutro začelo le nekaj ur kasneje, z gledanjem filmčkov o navajanju psa na boks, ter takoj ko je bilo sprejemljivo, s klicem Kaje. In ne boste verjeli, Freya je vzljubila svojo kletko v pičlih dveh dneh in sta od takrat dobri dnevni in nočni prijateljici. V veliko uteho so Freyi igrače, ki jih grizlja in premetava, ko jo nenadoma zagrabi višek energije, hkrati pa kletko obožuje tudi, saj misli, da je kot kinder jajček: vsakič ko vstopi, so v njej druge igrače, kostke ter gumijaste žogice polnjene s tem in drugim priboljškom, pa naj bo to pašteta ali skuta, tako kot sem se jaz razveselila najbolj bedaste igrače skrite v čokoladnem jajčku. Raznolikost in raznovrstnost sta skoraj tako uporabna kot utrujenost 🙂 Ker pa marsikdo ne more gledati otožnih in jokavih pasjih oči, ki zrejo v vas skozi rešetke boksa, ko se vrata zaprejo, tako se tudi jaz vdam hitreje kot najslabši vohuni, sem odkrila, da so si mladički in otroci včasih podobni. Majhni otroci se namreč skrivalnice pogosto igrajo tako, da si pokrijejo oči in v njihovih glavah, so kar naenkrat za ves svet nevidni, tako so tudi pasji mladički prepričani, da če ne vidijo dogajanja okoli boksa, se jih ta ne tiče in je bolje, da se naspijo, saj bodo še prehitro potrebovali energijo za bodoče oslarije.

LEA