Ali ni za to še premajhna?

Dnevi minevajo in Freya počasi raste. Srečujem prijatelje in družino, ki mi redno pravijo kako in koliko je zrasla! Ko psa videvaš vsak dan, se ti zdi vedno isti, ampak v resnici Freya z vsakim dnem dobi kakšen centimeter, dekagram in kakšno lekcijo, tako da verjetno res že zgleda pravi mali psiček z niansami briardskh potez 🙂 plapolajoča dlaka na trebuščku, malo nižji »woow, woow« in dirkanje od enega do drugega člana sprehoda, so samo nekatere od lastnosti, ki jih je razvila 🙂

Pogosto pri mladičkih se vprašaš kaj pa lahko z njim počnem oz kaj ga še lahko naučim. In končno vem, da je odgovor: »kar se spomniš in to izpelješ čim prej, tem bolje!« Pri naši polarki smo čakali, da je vedela za vse svoje tace in okolico, ko smo začeli vaditi z elementi s pasjega poligona in tako sva se celo njeno aktivno življenje, vse do upokojitve borili s pasjo gugalnico. Čim se je pasja gugalnica premaknila, se je polarka vrgla dol in je tudi z najboljšimi priboljški nisi podkupil, da bi šla čez gugalnico več kot enkrat. To je bila vaja, ki ji je ubila voljo do dela v milijoninki sekunde. Zato sem se pri Freyi odločila spopasti z gugalnico že na prvem obisku poligona in jo peljala čez, kjer je lovila priboljške, ki so se kotalili po deski in ni njenega premikanja niti čutila, kaj šele da bi se ustrašila pristanka deske na tla. Tako sva ponavljali gugalnico, v vsem času kar je Freya z mano, že ogromno-krat in s tem sem dosegla, da so vsi ti elementi, ki psom lahko kasneje tako zelo strašni, zanjo nekaj najbolj zabavnega na tem svetu. Niti enkrat ne bo zamudila sprehoda čez gugalnico, ozko desko čez potoček, prosojne kovinske stopnice ali mrežaste odtoke. Potem pa bo vsa ponosna pritekla po pohvalo in priboljšek. Problem in komična situacija nastane, ko imam na povodcu obe, Freyo in polarko, in bi šla slednja daleč stran od mosta, prva pa vsaj 2x čez in recimo, da imam mogoče že kakšen centimeter daljši roki.

Na vprašanje: »A vse to s Freyo že počneta? «, vedno odgovorim: »Seveda, vse po malem«. Ker če bi rada Freyo vzgojila v Fajn psa, ki bo šla z mano kamorkoli, bova probleme lažje premagale takrat ko ima zanimanje in zvedavost mladička, kot kasneje, ko bo samo prestrašeno ali trmasto nasprotovala v kaj jo poskušam prepričati. Si predstavljam, da je to tako kot prvič, ko ješ palačinke. Preden jih poskusiš, ti lahko natvezijo, da so super zanič, ampak že ko poješ prvi griz, se premisliš in to mnenje ostane. Mogoče toliko ljudi z veseljem jé palačinke, ker jih mame tako rade pečejo otrokom 🙂

 

Lea

 

Ta stran uporablja piškotke. Z nadaljevanjem uporabe te strani soglašate z uporabo piškotkov. Več o piškotkih

The cookie settings on this website are set to "allow cookies" to give you the best browsing experience possible. If you continue to use this website without changing your cookie settings or you click "Accept" below then you are consenting to this.

Close