Let the games begin!
Čas teče in Freya raste, se uči, dela vragolije in mi lepša vsakdan. Kar se tiče hrane, je prodana duša, na enem od zadnjem treningov v šoli, mislim da je polovico prisotnih obrala za kar dober odstotek priboljškov, poleg tega da je od mene dobila vso svojo večerno porcijo 😀 Ampak kdo bi se uprl tem iskrivim pasjim očem, ki ti lahko pokažejo še kakšen trik, če ga ravno zahtevaš pred predajo poli salame, sira ali šunke. Opojni vonj šunke jo je skoraj prepričal, da se s sprednjimi tacami potegne na pult in si jo hlastajoče postreže.
Vendar pa hrana ni edina nagrada, ki jo pes lahko dobi od lastnika. Tako kot vedno lačne mrcine niso ravno vesele, ko dobijo od lastnika samo navdušen »ja« ali »bravo« namesto okusne salame, pa različne pohvale ustvarjajo tudi lestvico kakovosti izvedenih ukazov, podobno kot šolske teste lahko opraviš z »zadostno« ali pa z »odlično«. Če je na začetku najlažje razložiti mladičem kaj je dovoljeno in kaj ne, s koščkom hrane za vsak »ja«, pa raznolike vrste pohvale lahko kasneje pridejo prav v nepredvidljivih situacijah in ti dostikrat lahko preprečijo težave.
Ena od pohval, ki jo lastniki pogosto zanemarjamo je igra s psom, saj v večini velja prepričanje, da se tvoj pes ali rad igra ali pa ne, dobiš kar dobiš. S Freyo že od prvega dne spodbijava to prepričanje, saj kaj je tisto kar vzreditelji vedno priložijo psu ob odhodu v nov dom? Hrano in igračo iz legla. Kaj se iz te igrače naredi potem, je stvar vodnika. Freya je bila že po poti domov obkrožena z igračami in jih je imela en kup v boksu tudi do nedavnega. Vodniki si vse prepogosto predstavljamo, da bodo psi intuitivno vedeli, da če mu daš kup igrač pred nos, se bo sam z njimi igral, medtem ko ga boš ti zadovoljno gledal s kavča in srebal mrzlo kavo. Psi se z grizenjem, vlečenjem in lovljenjem sproščajo, zato je igra izrednega pomena, kar pa ne pomeni, da je pot do igrivega psa hitra in lahka. Lahko je, pri Freyi ni. Čeprav je Freya pokazala zanimanje za vse premikajoče igrače ter vlečenje in piskanje pliškotov že na začetku, pa me je dala na ignor, takoj ko jo je zamikalo kaj drugega, pa naj bo to najbolj običajna motnja, kot je recimo muha. Prvič ko sem na sprehodu potegnila igračo ven iz žepa namesto hrane ter ji pobegnila, je dobila bukav pogled in jo je pribilo na tla, saj ji sploh ni bilo jasno kaj pa to zdaj pomeni. Že naslednji trenutek pa se je odločila, da je očitno svobodna in lahko poje blato s tal. In tako sem namesto navdušenja dobila hladen tuš in signale, da jo zanima vse drugo. Zato sva se vrnili v stanovanje in začeli z igranjem kot nagrado za najlažje ukaze. Naj rečem, da me od takrat dalje trgovine raje vidijo, saj poleg priboljškov vedno kupim vsaj še eno igračo, pa naj bo to žogica, žvečka, miselna igrača ali pa tista za vlečenje oz puljenje. Šele ko je Freya sprejela igranje v stanovanju kot pohvalo, sva začeli to počasi izvajati tudi zunaj v kontroliranih okoljih in z vsakim dnem kaže večje zanimanje za igranje. Zanimivo pa je, da je nad igračo veliko bolj zadovoljna, če se z njo najprej igra kateri od drugih, večjih psov, ampak verjetno moram to vzeti kot dobro, da me nima za veliko psico 😀 in da ji katero od lekcij lahko da tudi njena lastna vrsta. Igra z menoj še vedno ni enako dobra pohvala kot je hrana, ampak me je pa rešila ravno pred pol ure, ko sem po nesreči izgubila polovico briketov po prometni cesti in je Freya v dilemi ali naj skoči pod avto za njimi, raje ujela plišasto lisico, ki je od zadovoljstva kar piskala, jaz pa sem si tudi oddahnila.
Igra s psom je torej še ena zahtevna vaja, ki jo je potrebno naučiti, izpiliti in vaditi, zato si bom kot na začetku Olimpijskih iger vsak dan ponavljala : »Let the games begin!« in mogoče en dan v prihodnosti bosta igra in hrana enakovredni v Freyinih očeh.
Lea
