Nič ni večno

Po dveh tednih morskih dogodivščin, sva se s Freyo vrnili v razbeljeno Ljubljano. Čeprav sva se obe sprva razveselili doma, sva takoj ugotovili, da nama manjka sladoleda za ohladitev 😀 In tako sem se v večernih urah odločila, da se odpraviva do trgovine in glej ga zlomka, uspele sva priti le nekaj sto metrov od stolpnice, saj je Freya popolnoma pozabila kaj je povodec in kako se hodi na popuščenem povodcu. Tako je namesto trgovine cel sprehod bil moje dopovedovanje Freyi kaj je »JA« in kaj »NE« na povodcu. Čeprav sem se trudila, da bi jo več hvalila, je bila Freya vse prej kot pripravljena na moje teženje in jo je zanimala tisoč in ena stvar, ne pa lepa hoja ob moji nogi. Če me je takrat kdo opazoval, sem verjetno izgledala kot tisti norčki, ki se pogovarjajo sami s sabo in s svojim psom ter okolice sploh ne opazijo in se še verjetno čudil, zakaj imam besedišče omejeno na 5 besed. Sprehod sem zaključila, ko se je Freya očitno utrudila in jaz izmučila, trgovino pa sva tudi zamudili. Vsak naslednji sprehod sem namenila tudi temu, da bi se Freya spomnila vseh elementov poslušnosti, ki jih je očitno pustila spravljene nekje v nekem svojem prašnem predalu, kljub temu, da nisva med dopustom nič zabušavali in sva vsak dan vadili (razen hoje na povodcu, to je na našem otočku bolj težko izvedljivo ).

Čeprav mi je čas preživet s Freyo v veselje, pa pogrešam šolo in treninge, saj te v času šolanju psa odtehtajo več kot lahko narediš sam, čeprav površinsko morda to ni videti in se vsaki uri posebej zahvališ še ko je tvoj pes star. Vsako vajo pri psu je recimo potrebno zvaditi 100x, da jo ta obvlada, vendar pa pogosto pozabimo, da je le mala sprememba v okolju lahko za psa tako velika, da je tudi 100x ponovljena vaja zanj kot popolnoma nova. Tako recimo je Freya prvak v usedanju na ukaz doma v stanovanju, vendar že ko se mimo prikaže polarka, je njen fokus tako pretresen, da nima pojma kaj zahtevam od nje. In ko to spet zvadiva, greva ven, tam se teh motenj pokaže v minuti nekaj deset in tako je potrebna stalna vaja »sedi«.

Če se vrnemo nazaj k številkam, bi morala s Freyo ponavljati sedi že blizu tisočkrat na vsak sprehod, da bi bila prepričana v njeno znanje. V šoli pa se vsi te moteči dejavniki pogosto dogajajo skupaj, zato je samo 1h tečaja veliko bolj naporna za psa, kot vsi sprehodi, ki bi jih jaz lahko opravila v celem dnevu, preden bi mi noge odpovedale od utrujenosti. Pravtako je pes v tej eni uri tudi mentalno zaposlen, saj ne gre samo za fizično utrujenost, kar pa je doma težje doseči, četudi Freyi poskušam katerega od dnevnih obrokov vedno zapakirati v neko igračo ali škatlo, da se ji kolesca v glavi vrtijo in ne zarjavijo od tekanja po travnikih, hribih in dolinah. Tako se Freya in naša polarka še vedno iz šole in treningov vrneta zadovoljno utrujeni in jih to zadovoljstvo pogosto lahko drži tudi kakšen dan ali dva. Šola v tem kratkem času uspe zadovoljiti toliko pasjih nagonov naenkrat, da je moje delo olajšano in ne rabim najprej osamljeno v Tivolju čakati primerno pasjo družbo, potem se sprehoditi čez mesto skozi množico urbanih motenj, do zavetja gozda in preteči pol Rožnika, da se pes za kakšno uro ali dve zgrudi v svojo posteljo. Če bi se ljudje lahko tako hitro opomogli, bi bil moderen življenjski tempo še veliko bolj hektičen.

Lea